KLJUNASTA FLAVTA

Kljunasta flavta je glasbeni inštrument iz skupine pihal.

Začetek kljunaste flavte (ital. flauto dolce, fr. flűte ŕ bec, angl. recorder, nem. Blockflöte, Schnabelflöte) sega daleč v zgodovino in je bila v rabi že pri primitivnih ljudstvih. V Evropi naj bi se pojavila v 11. stoletju (Francija). Z razvojem se je tehnično izpopolnila in uveljavila kot solistični in ansambelski inštrument v obdobjih od srednjega veka do baročne dobe. Ponovno se je uveljavila v novejšem času kot koncertni inštrument za izvajanje stare in sodobne glasbe. Pomembno vlogo dobiva tudi pri glasbeni vzgoji mladine. Družino kljunastih flavt sestavljajo sopranino, sopran, alt, tenor, bas in veliki bas.

PRIMERNA STAROST
  • Učenje kljunaste flavte je za otroke od 7. leta oz. 2. razreda dalje.
 image009

 


FLAVTA

Flavta je pihalni inštrument. Razvila se je iz preprostih piščali. Arheološke izkopanine pričajo, da so jih uporabljali že v prazgodovini.
Skozi tisočletja se je spreminjala. Dobivala je nove oblike in imena. Tako se je iz preproste pastirske piščali razvila v sodoben inštrument, narejen iz plemenitih kovin – srebra, zlata ali platine.
Svoje ime je dobila iz staroprovansalske besede “flaut”. V 14. stol. je v zapisih prvi; omenjena prečna flavta “flavto traverso”. Za 18. stol. lahko rečemo, da je zlata doba flavte. V baroku se je uveljavila kot solistični in orkestrski inštrument..
Veliki glasbeni ustvarjalci te dobe (J. S. Bach, Händel, Telemann) so dali flavti zelo pomembno literaturo. V 19. stol. so se zgodile bistvene spremembe v konstrukciji flavte s sistemom zaklopk, ki ga je leta 1832 uvedel Theobald Boehm (1794-1881). Temu velikemu flavtistu in genialnemu izdelovalcu flavt gre zasluga za današnjo obliko flavte z zaklopkami.
Flavta je zaradi specifičnega tona in izjemnih tehničnih zmogljivosti priljubljen solistični in orkestrski inštrument. Družino flavt sestavljajo: piccolo, flavta, alt flavta, bas flavta, kontrabas flavta, subkontrabas flavta in flavta d/amore.
PRIMERNA STAROST
  • Za igranje s prečno flav¬to se priporoča da ima učenec končana vsaj 2 razreda kljunaste flavte. Od 9. leta dalje lahko nadaljuje s prečno flavto.
image011 

 


KLARINET

Klarinet je glasbeni inštrument, ki spada v skupino pihal in je eden od osnovnih inštrumentov simfoničnih, pihalnih in drugih orkestrov, uporablja pa se tudi drugje v glasbi.
Tudi klarinet ima svoj zgodovinski razvoj, ki pa ni vezan na pastirsko življenje, na lov, vojno in ples, kot so nanje vezani flavta, oboa, trobenta in tolkala. Med orkestrskimi inštrumenti je najmlajši in ima najbolj izvirno zgradbo.
Klarinet (it. clarinetto) je pihalo z enojnim jezičkom in cilindrično cevjo. Izumil ga je leta 1700 Chr. Denner iz Nürnberga, tako da je prvotnemu chalumeaju dodal luknjico za prepihovanje in nekaj luknjic za ni/je tone. Ker je inštrument nadomestil tedaj že opuščeno vlogo visoke trobente (clarino), je od tod prevzel ime. Leta 1884 je klarinet prevzel Böhmov sistem zaklopk. V orkester sta ga uvedla J. Ph. Rameau v Franciji in J. Stamitz v Nemčiji.
Družino klarinetov sestavljajo sopranino As, sopranino Es, klarinet B, klarinet A, basetni rog F, altklarinet Es, basklarinet B, kontrabas klarinet B in oktokontrabas klarinet B.
PRIMERNA STAROST
  • Primerna starost za učenje klarineta in saksofona je od 8. leta oz. 2. razreda dalje.
icon klarinet 

 


SAKSOFON

Saksofon je glasbilo, ki je nastalo v obdobju romantike (1846), skonstruiral pa ga je Adolphe Sax kot povezavo med kovinskimi trobili in lesenimi pihali. Saksofon je eno redkih glasbil, ki nosijo ime svojega izdelovalca. Saksofon igrajo saksofonisti, sestavljen pa je iz treh delov: ustnika z jezičkom, vratu (pipe) in telesa z zaklopkami.
Saksofon je nastal v obdobju visoke romantike (19.stol) in ni različek klarineta, kot nekateri zmotno mislijo. Za razliko od klarineta, ki ima cilindrično cev, je njegova konusna, zato je tudi način ustvarjanja tona drugačen kot pri njem.
Družino saksofonov sestavljajo: sopranino (Es), sopran (B), alt (Es), tenor (B), bariton (Es) in bas (B).
Obstaja tudi nekaj primerkov kontrabas saksofona, vendar se v praksi izredno redko uporablja.
PRIMERNA STAROST
  • Primerna starost za učenje klarineta in saksofona je od 8. leta oz. 2. razreda dalje.
icon saksafon 

 


OBOA

Oboa (franc. hautbois, angl. in nem. oboe) je lesen pihalni inštrument z dvojnim jezičkom (ustnikom). Predniki oboe so inštru¬menti, zasnovani na principu dvojnega jezička, in so že pri starih Grkih in Rimljanih veljali za najpomembnejše pihalne inštru¬mente (avlos, tibia).
V Evropi se je oboa pojavila okoli leta 1200, vendar je dobila svojo značilno obliko v sredini 17. stoletja. Mehanizem je bil takrat še zelo poenostavljen, tonski obseg pa je bil od c1 do d3.
Današnjo obliko oboe so leta 1882 izdelali v Parizu, pozneje pa se je uveljavila po vsem svetu (model “konzervatorij”). Današnji tonski obseg je od h do g3.
V družino spadajo še angleški rog (f), oboa d'amore (a) in hekelfon (basovska oboa).
PRIMERNA STAROST
  • Primerna starost za začetek učenja oboe je 12 let, pri¬poročljivo pa je, da ima učenec pred tem končana vsaj dva razreda kljunaste flavte. Oboa je inštrument, ki se pojavlja solistično, v komornih skupinah in orkestrih.
image013