TROBENTA

Trobenta je kovinsko glasbilo, po tonskem obsegu najvišje iz skupine trobil. Sestavljena je iz cilindrične cevi, ki je vodena vzporedno v dveh zavojih in se zaključuje z lijakastim odmevnikom; in iz kotlastega ustnika. Današnja kromatična trobenta ima tri ventile.
Omemba trobente sega v biblični čas, njen zvok je spremljal zgodovino človeštva skozi vsa stoletja. Naj si bodo trobente Jeriha ali egipčanske, kar pričata dve iz Tutankamonovih časov. Uporabljali so jih Asirci in židje, pri antičnih narodih se uporabljajo kot ritualni ali ritmčni inštrumenti. V srednjem veku zasledimo trobento v Pesmi o Rolandu (zgodnje 12. stol.). V baroku zablesti z glasbo, ki so jo pisali zanjo J. S. Bach., G. F. Haendel, G. P. Teleman. Haydn ji je posvetil znameniti koncert v obdobju klasike, sledi mu J. N. Hummel. V 19. stoletju je z iznajdbo ventilov možno igranje kromatike in s tem trobenta potrdi svojo zvočnost.
Veliki mojstri glasbe so ji posvečali vedno več pozornosti in jo enakovredno z drugimi inštrumenti uvrščali v svoje partiture. Med prvimi so bili Meyerber, Berlioz in Wagner. Igranje pa postaja vedno bolj virtuozno in vrhunsko. Mirno se lahko pomeri s pihali in godali v orkestru. Virtuozi, kot so M. Andre, H. Handerberger, L. Armstrong, so vplivali na razširjenost po celem svetu, igrati nanjo pa je mogoče tako rekoč vse – od klasike do jazza in moderne glasbe. Občutiti in zaigrati v stilu, ki mu pripada, postavlja trobentačem vedno nove in kompleksnejše naloge.
Glasbenika, ki igra na ta instrument, imenujemo trobentar (včasih tudi trobentač).
PRIMERNA STAROST
  • Primerna starost za učenje trobente, tenorja je 7 let oz. stalni sprednji zobje.
  • Za otroke do 11. leta so primernejše trobente in kril¬nice, starejši pa se lahko priučijo ostalih trobil (Po¬zavne ali baritona).
 trobenta

 


POZAVNA

Pozavna (tudi trombon) je aerofono glasbilo iz skupine trobil. Slovenci smo ime pozavna prevzeli iznemškega jezika (Posaune), sicer pa naziv instrumenta trombon prihaja iz italijanščine (tromba =trobenta + "one" = trombone; kar pomeni - velika trobenta). Pozavne so trobentam sorodna družina, ker imajo cilindrično, dvakrat prepognjeno cev in ustnik, ki je po obliki enak trobentinemu, vendar večji. V orkesterski partituri se nahajajo med trobento (višjim) in tubo (nižjim trobilnim instrumentom). Naziv glasbenika, ki izvaja glasbo na ta instrument, je pozavnist.

Pozavna izvira iz Azije in spada med najstarejše inštrumente nasploh. Dokazano je, da je pratip obstajal že v predzgodovinski dobi. Hebrejci so ga imenovali hazozeroth, Indusi karana in Rimljani bucina oz. tuba directa. V tem času se je uporabljala za religiozne namene in v vojnih svečanostih.
Domovina sodobne pozavne je Italija in Nemčija. To dokazujeta obe imeni: trombone po italijansko pomeni velika tuba in pozavna izvira iz spreminjanja staronemškega imena za trobento: busine, busune, busaune, posaune.
S svojim genialno preprostim mehanizmom na poteg se zdi, da so jo do zdajšnje oblike razvili že v 15. stol. ali že prej. Prvi dokazi o obstoju srednjeveške, nato renesančne pozavne so tam nekje iz l. 1460. Nastala je iz trobente, na kakršno so igrali potujoči glasbeniki minstreli, in hitro našla prostor v cerkveni glasbi, saj je s svojo zvonkostjo bila zanjo zelo primerna.
Vrh je glasba za pozavno dosegla okrog leta 1600 v Benetkah v čudovitih canzonah, ki jih je za cerkev sv. Marka pisal Giovanni Gabrieli.
Danes so še v uporabi altovska, tenorska in basovska pozavna: tu in tam tudi kontrabasovska pozavna.

PRIMERNA STAROST
  • Primerna starost za učenje pozavne je od 11 let dalje.
pozavna 

 


TUBA

Tuba je velik glasbeni inštrument iz družine basovskih trobil z ventili.
Različice tub brez ventilov so nastale že v starem veku, od Egipčanov so jih prevzeli Asirci, Babilonci, Hebrejci, Grki, in Rimljani (latinsko tubus = cev). Predhodniki današnjih tub so različni trobilni instrumenti, med njimi serpent in ofikleid. Nastanek sodobne tube je povezan z iznajdbo trobilnih ventilov, svoj razmah pa je doživela v 19. stoletju. Tubo lahko med trobili enačimo s kontrabasom pri godalih. Leta 1835 je Wilhelm Wieprecht skonstruiral tubo s petimi ventili, ki je dobila ime basovska tuba.
Glede na obliko instrumenta razločujemo dva glavna tipa tub: pravi model tub in helikon. Podobno, kot lahko pozavne pojmujemo kot basovske trobente, so tube basovski korneti. Njihova cev je nekajkrat zavita, uporabljajo ustnik kotlaste oblike, večinoma pa imajo več kot 3 ventile (celo 5 ali 6), ki so namenjeni doseganju nižjih tonov. Skupna dolžina tubinih konično-elipsasto zavitih cevi znaša med 3,20 in 5,75 m. Notni zapis je v basovskem ključu.
Basovska tuba je edini instrument iz te družine, ki ne transponira, neglede na svojo uglasitev in svoj najnižji ton. »Vojaške godbe«, t.j. pihalno-trobilni orkestri uporabljajo mnoge različice tega instrumenta (predvsem sorodne helikone ali suzafone); pri katerih notni zapis transponiramo.
PRIMERNA STAROST
  • Primerna starost za učenje tube je od 11 let dalje.
tuba 

 


BARITON

Bariton (tudi baritonski (krilni) rog, evfonij, bombarda ali cornet à pistons) je tenorski krilni rog s širšo menzuro, ki omogoča igranje nizkih tonov. V manjših glasbenih zasedbah je zastopan kot basovski instrument. Najpogosteje se pojavlja v narodnozabavnih ansamblih (npr. Ansambel bratov Avsenik).
PRIMERNA STAROST
  • Primerna starost za učenje baritona je od 11 let dalje.
bariton 

 


ROG

Rog je trobilni instrument.
V današnji umetni glasbi predstavlja edino glasbilo nekdanje družine rogov. Praviloma je uglašen v F, kar pomeni, da v violinskem ključu transponira za čisto kvinto navzdol, v basovskem pa čisto kvarto navzgor.
Med ljudskimi glasbili poznamo sicer mnogo rogov (poštni rog, alpski rog, lovski rog, itd.); ali pa med ostalimi umetnimi glasbili (angleški rog, krilni rog, itd.) vendar pod oznako rog pojmujemo samo glasbilo te vrste. Ostala nosijo pred imenom obvezni pridevnik. Glasbenika, ki igra na rog po SSKJ, imenujemo hornist.
PRIMERNA STAROST
  • Primerna starost za učenje roga je od 11 let dalje.
rog